Podnebne značilnosti zadnjega letnega časa

Po delnih in še ne povsem preverjenih podatkih je bilo letošnje meteorološko poletje na državni ravni izjemno toplo, podpovprečno namočeno in nadpovprečno osončeno.

 

Odklon temperature zraka od povprečja primerjalnega obdobja 1991–2020 je na državni ravni znašal 2,4 °C, zaradi česar je letošnje poletje najtoplejše vsaj od leta 1950. Le malenkost je bilo toplejše od do sedaj najtoplejšega poletja 2003. V tem obdobju je bilo najhladnejše poletje 1978 z odklonom –3,2 °C. Podobno kot že avgust, je bilo poletje rekordno toplo predvsem na račun izredno toplih noči oziroma juter. Odklon povprečne dnevne najnižje temperature zraka je namreč znašal rekordne 2,4 °C, kar je za 0,6 °C nad dosedanjim najvišjim odklonom poleti 2019. Z visoko povprečno dnevno najnižjo temperaturo povezujemo tudi rekordno število tropskih noči (ko temperatura ne pade pod 20 °C), ki jih je bilo poleti 2024 npr. v Ljubljani 13 (poleti 2003 7) in v Biljah pri Novi Gorici 20 (poleti 2003 10). Poletje 2003 še vedno vodi pri najvišji dnevni temperaturi, saj je odklon znašal 3,2 °C, v letošnjem avgustu pa 2,5 °C. Zaradi tega je bilo v letošnjem poletju manj vročih dni (ko je temperatura dosegla ali presegla 30 °C), npr. v Ljubljani 46 (poleti 2003 55) in v Biljah 58 (poleti 2003 76). 

 

Nadpovprečno topli so bili vsi trije meseci letošnjega poletja. Najbolj izstopa avgust, saj ni bil le rekordno topel z odklonom 3,3 °C, ampak s povprečno temperaturo zraka 22,2 °C tudi najtoplejši mesec od začetka meritev. Rekordno topel je bil tudi julij (odklon 2,5 °C), ki je z 21,8 °C tretji najtoplejši mesec od začetka meritev, le za desetinko stopinje hladnejši od avgusta 2003. Junija smo zabeležili temperaturni odklon 0,3 °C. 

Glede na temperaturni razpon v obdobju 1991–2020 je bilo letošnje poletje zelo do izjemno toplo (nad 90. centilom).

 

Letošnje poletje je že deseto po vrsti s pozitivnim temperaturnim odklonom, v zadnjih petnajstih letih pa je imelo le poletje 2014 negativni temperaturni odklon. Pred letom 2000 so bila leta s pozitivnim temperaturnim odklonom redkost, našteli smo le štiri. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja se poletja v povprečju ogrevajo in so se od takrat ogrela že za več kot 3,5 °C. Trend ogrevanja od leta 1950 znaša na ravni Slovenije 0,4 °C/desetletje, je statistično značilen in od vseh letnih časov največji.

Višina padavin je bila na državni ravni pod dolgoletnim povprečjem. Kazalnik višine padavin je znašal 92 %, kar letošnje poletje uvršča v tretjino najbolj suhih od leta 1950. Najbolj namočeno v tem obdobju je bilo poletje 2023, ko je padlo 63 % več padavin kot običajno, najmanj pa poletji 2013 in 2003 s kazalnikom padavin 59 oziroma 60 %. 

 

Junija je bilo padavin več od povprečja (kazalnik 117 %), ostala meseca meteorološkega poletja, julij in avgust, pa sta bila s kazalnikom 84 oziroma 73 % podpovprečno namočena.

 

Prostorska razporeditev padavin je bila v letošnjem poletju razgibana. Najbolj suho je bilo na severozahodu Slovenije, v Slovenskem primorju, na Notranjskem, od Kočevske Reke do Bele krajine, na Kozjaku in Goričkem. Kazalnik padavin je tu znašal večinoma med 55 in 85 %, ponekod je vrednost kazalnika padla tudi pod 50 %. Več padavin od povprečja so prejeli deli območja med Ljubljano in Krškim poljem ter proti severovzhodu do širšega območja Maribora in Ptuja ter deli Kamniško-Savinjskih Alp. Kazalnik padavin je tu znašal med 105 in 125 %, ponekod tudi do 134 %. Vmes so prejeli povprečno količino padavin.

 

Glede na razpon vrednosti v primerjalnem obdobju 1991–2020 je bilo letošnja poletje v večini države normalno namočeno (med 25. in 75. centilom). Suho (med 9. in 25. centilom) je bilo na skrajnem severovzhodu države, v delih Notranjske, Bele krajine in  Slovenskega primorja ter severozahodni Sloveniji, kjer je bilo ponekod tudi zelo in celo izjemno suho (med 0. in 9. centilom). Celjska in Krška kotlina sta bili nadpovprečno namočeni (med 75. in 91. centilom).

 

Poletna višina padavin je do sedemdesetih let prejšnjega stoletja naraščala, nato do začetka tega tisočletja padala, zadnji dve desetletji pa je ustaljena, izmenjujejo se suha in mokra poletja. Po letu 2000 smo zabeležili 13 podpovprečno in enajst nadpovprečno namočenih poletij.

Osončenost je bila v letošnjem poletju glede na primerjalno obdobje 1991–2020 nadpovprečna. Kazalnik osončenosti je znašal 106 %, kar je 10. najvišja vrednost od leta 1961. Še precej več sončnega vremena so imeli leta 2017, 115 % dolgoletnega povprečja. Najmanj sonca je bilo v poletju 1975, petino manj kot običajno.

 

Junij je bil s kazalnikom 92 % podpovprečno osončen. Več sončnih ur od povprečja smo zabeležili v juliju in avgustu, 111 oziroma 114 % dolgoletnega povprečja. 

 

Prostorsko gledano je bilo relativno manj sončnih ur v zahodni polovici države, večinoma med 102 in 106 % dolgoletnega povprečja. Več sonca je bilo v vzhodni polovici Slovenije (do 110 % dolgoletnega povprečja).

 

Pred letom 2000 je bilo le nekaj poletij nadpovprečno osončenih, v zadnjih šestnajstih letih pa je večina poletij bolj sončnih od povprečja.